TELOVO 2026

Ob začetku liturgičnega obdobja, ki ga imenujemo čas »med letom« se želimo še enkrat zazreti v prvo skrivnost svetega tridnevja, v neizmerni izraz Gospodove ljubezni na veliki četrtek pri obhajanju zadnje večerje, ko je Jezus izrekel besede, katere duhovnik izgovarja pri vsaki sveti maši: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
      Bog ni ostal daleč od človeka. Ni nam dal le nauka ali zapovedi. Dal nam je samega sebe. V vsakem obhajanju svete maše prihaja med nas pod podobo kruha in vina. Kruh, ki ga prejemamo, ni le simbol, ampak živi Kristus, ki želi prebivati v našem srcu.
      Evharistija je hrana za pot. Nihče od nas ne zmore sam nositi vseh bremen življenja. Prihajajo trenutki bolezni, osamljenosti, razočaranj in preizkušenj. Takrat nas Jezus krepi s svojo navzočnostjo.
Svet Frančišek Asiški je rekel: »Jezus se je v evharistiji na neki način izročil v naše roke.« Med nami je nezaščiten, izpostavljen in ranljiv. Lahko ga zaužijemo in ga slavimo, lahko ga pa tudi onečastimo, raztrgamo ali celo ukrademo iz cerkve. Jezus se nam izroča kot nemočen, zato se moramo zelo potruditi, da ohranimo spoštljiv odnos za njegovo Božjo navzočnost v evharistiji. 
Apostol Pavel nas opominja: »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi ...« (1Kor 11,27-28). Resne besede so to in moramo jih upoštevati.  Evharistija je zakrament živih, zato se ji je treba bližati s čisto vestjo. Če se nekdo pred obhajilom ne more spovedati, ker nima možnosti, mora obuditi iskreno kesanje in skleniti, da bo čimprej  prejel zakrament sprave – spoved.
Pri obhajilu zaužijemo  resnično Jezusovo telo in  resnično Jezusovo kri. Zavedamo se, da se v obhajilu srečamo z vstalim Gospodom. Ko nam duhovnik pokaže hostijo in reče: Kristusovo telo, odgovorimo: Amen. Ta amen je izpoved vere v Jezusovo evharistično navzočnost. 
Ta amen pomeni:
    • Verujem, da je to res Jezusovo telo. 
    • Verujem, kar me uči Cerkev. 
    • Verujem v resnično Jezusovo navzočnost, čeprav tega ne znam izraziti z besedami.                                
Še veliko je stvari, ki jih človek ne more povedati z besedami, pa vendar so in bodo obstajale še naprej.
Kristusova navzočnost pod podobo kruha zato ni odvisna od moje vere. On je resnično navzoč, ne glede na to ali verujem ali ne. 
Da pa imamo resnično vero v svojem srcu, pokažemo s svojim sodelovanjem pri obhajanju mašne daritve, s svojim poklekom in klečanjem pred tabernakljem, s petjem, pozornim poslušanjem in z jasno in glasno molitvijo.
         In ko bomo danes po maši hodili v procesiji, prosimo za milost, da bi znali v evharistiji vedno bolj prepoznavati živega Kristusa. In da bi po prejemu njegovega telesa tudi sami postajali kruh za druge – bolj potrpežljivi, bolj usmiljeni, bolj pripravljeni pomagati.
      Naj nam Marija, žena evharistije, pomaga, da bomo Jezusa ne le prejemali, ampak tudi nosili v svet.

(iz župnikove pridige pri maši na telovsko nedeljo)