Velika noč je praznik iskanja in najdenja

…Ko so žene iskale Jezusa, jim je angel pokazal pravo smer: proč od groba v Galilejo, in ko je Marija Magdalena iskala Jezusa, tega veselega dogodka, da je vstal ni zamolčala, ni ga skrbno varovala zase, ampak je to veselje delila s Petrom in drugim učencem. 

Jezus je po svojem vstajenju šel v Galilejo, v pokrajino, kjer je živel in deloval skozi celih 30 let. To je čisto vsakdanji, pisani svet carinikov in ribičev, revnih in bogatih, beračev in izobčencev, grešnih in pobožnih. V tej vsakdanjosti torej najdemo vstalega Jezusa. 

In tudi danes je Jezus navzoč v našem vsakdanjem življenju. Lahko ga vidimo in okusimo pri maši, ko poslušamo njegovo besedo, še posebej pa takrat, ko nam drugi storijo nekaj dobrega. Vse, kar naredimo dobrega in vse, kar drugi storijo za nas, je povezano z Jezusovim vstajenjem. On nam naroča, da se imamo radi, da v vseh ljudeh gledamo dobro. On nam zagotavlja, da se nimamo več ničesar bati. Jezus je tisti, ki nam pomaga, ko je naše življenje podobno grobu, da spet vstanemo, da spet najdemo mir, veselje. 

Jezus danes ni samo neki umrli junak iz Svetega pisma ali pa samotar v praznih cerkvah. On živi in deluje med nami, sredi našega vsakdanjega življenja. Povsod tam, kjer se ljudje tolažimo, se imamo radi, skrbimo drug za drugega, smo odgovorni in sočutni, - povsod tam je Vstali Gospod na delu. 

Ko mu sledimo in živimo kot on bomo Jezusa lahko srečali tudi v našem kraju in v naši vasi, v naši družini...

Iz župnikovega velikonočnega nagovora