2. srečanje Brezancov - 12. Vinotok 2019

V soboto 12. oktobra je potekalo v vasi Brezje pri Veliki dolini 2. tradicionalno srečanje Brezancov.
Pred desetimi leti se je porodila ideja, da bi se zbrali vsi vaščani Brezja, tisti ki še tam živijo in tisti, ki jih je usoda odnesla v širni svet. Nekateri so ostali v tujih deželah, nekateri so se vrnili, spet drugi pa so ostali na rodni grudi. Vsi so bili veseli dogodka in kdor je imel priložnost se je srečanja udeležil, takih je bilo nekaj čez 200. Tedaj sta bila ponosna lastnika naziva »najstarejši vaščan« gospa Olga Lončarič in gospod Mihael Bajs, letos pa sta to gospod Jože Škrlec in gospa Marija Vogrin.
Brezanci – kot pravijo sebi prebivalci Brezja – so ponosni, delovni, dobrosrčni, pa tudi trmasti in zamerljivi. Slednjega na srečanju ni bilo opaziti. Vsi so bili veseli, snidenja s sovaščani in sorodniki. Trenutno živi v vasi Brezje 83 prebivalcev, od 42 hiš jih je 27 stalno naseljenih.
Ideja za drugo srečanje se je porodila članom društva vinogradnikov, ki so se konec avgusta vračali s kmetijskega sejma v Gornji Radgoni. Porazdelitev nalog, odgovornosti… in priprave so se začele…
Letošnji dogodek se je odvijal na dvorišču domačije Petrič, ki leži sredi vasi. Postavljeni so bili šotori, kajti vreme je pač nepredvidljiva zadeva, pod njimi pa mize in klopi.
Vse skupaj se je začelo ob 11.uri s sveto mašo, ki sta jo vodila aktualni župnik gospod Janez Zdešar in gospod Lojze Brce, ki je po rodu iz Brezja. Maša je bila darovana za vse pokojne, kakor tudi za še živeče Brezance. Slovesnosti sta se udeležila tudi župan občine Brežice gospod Ivan Molan in predsednik krajevne skupnosti gospod Marijan Žibret, ki je podelil vasi Brezje priznanje. (Čez pašnike in njive Brezja je namreč potekala meja med Nemškim rajhom in Neodvisno državo Hrvaške. V spomin na to, vsako leto poteka pohod po nekdanji okupacijski meji in Brezanci poskrbijo, da se pohodniki okrepčajo.)
Gospod Stane Barkovič, predstavnik Brezja je v svojem govoru navzočim predstavil življenje Brezja nekoč in danes:
»Nekega posebnega napredka Brezje v tem času ni doživelo, dobili smo drevored brez , delo pridnih rok, ki nas spominja na čase, ko so breze obdajale to hribovsko vasico, po kateri je verjetno tudi dobila ime. Na gričih Vrška, Keberjeka in Vršijeka sameva še kak vinograd, že dolgo pa ni več slišati, v tem jesenskem času vriska in pesmi trgačev, le postavljen kamen od preše z napisom Brezje bo odslej ostal opomnik, da je po teh gričih nekdaj rastla vinska trta.
Gospodarska in demografska podoba Brezja se v teh desetih letih ni izboljšala, še dobro, da imamo Bajsovo kmetijo in nekaj govedi v vasi, da se pokosijo travniki, kajti drugače bi Brezje že zdavnaj postalo Brezov log. Nikjer na svetu ni jug bogat in v Brezju , ki je na jugovzhodu države ne more bit drugače, daleč od Cesarja in daleč od Boga, vendar mi smo tu in tu bomo tudi ostali.
V teh desetih letih nam je tudi usoda iztrgala mnogo prezgodaj preko deset ljudi, svojcev, sosedov, vaščanov, ki smo jih imeli radi. Luč na koncu tunela pa je, da se v vasi sliši več otroškega smeha kot pred leti in, da se, če ne otroci, ki so odšli, pa vnuki nekoč vrnejo v našo vasico, da bo spet kot nekoč zvečer “križaja” polna smeha in živžava.«
Druženje se je nadaljevalo v sproščenem vzdušju ob okusni hrani in pijači in je trajalo do poznih večernih ur. Poskrbljeno je bilo za glasbo (kitara in harmonika), ob prijetnih zvokih pa se je tudi pelo in plesalo.
Velika zahvala vsem, ki so kakorkoli prispevali k čarobnosti srečanja.
Polni vtisov, doživetij in prijetnih občutkov se veselimo naslednjega snidenja v Brezju.

Zapisala: Alenka Heimbring

Brezanci po 10 letih ponovno skupaj

Po desetih letih, smo se Brezanci odločili, da bi bil čas, da izpolnimo obljubo, ki smo si jo zadali po 1. srečanju »Brezancov« avgusta 2009. Takrat smo se prvič srečali vsi vaščani, ki trenutno živimo v tej lepi vasici na skrajnem robu jugo-vzhoda Slovenije, in vsi tisti, ki so zapustili svojo rodno vas in odšli svojo srečo iskat po širnem svetu. Takrat se nas je zbralo skoraj 250.

Tokrat smo si izbrali malenkost poznejši datum srečanja in tako smo ob koncu avgusta sklenili, da se tokrat snidemo 12. oktobra 2019. Intenzivno smo začeli s pripravami, kajti časa ni bilo na pretek. In končno je prišel dan, ki smo ga vsi nestrpno čakali. V soboto, sončnega 12. oktobra 2019, smo se organizatorji zbrali v dopoldanskih urah na »Pétričevem dvorišču«, kjer je bilo prizorišče letošnjega srečanja. Kmalu so pričeli prihajati naši rojaki iz vseh koncev Slovenije, Hrvaške, Nemčije in iz vseh ostalih krajev, kamor so odšli pred leti.

Ko smo se vsi zbrali, smo dogodek naprej obeležili s sv. mašo, katero sta za vse pokojne in žive Brezance darovala domači župnik g. Janez Zdešar in naš rojak, domačin g. Lojze Brce. Po končani sv. maši je sledil nagovor g. Stanislava Barkoviča, ki nam je v nekaj stavkih orisal dogodke, ki so se zgodili od našega prvega srečanja. Kljub temu, da nas je zapustilo in odšlo v večnost kar nekaj naših rojakov in sovaščanov je največji uspeh, kot je poudaril g. Barkovič to, da je po vasi slišati več otroškega smeha in živžava, kot pred desetimi leti. To nam  daje upanje, da se bo vas razvijala naprej in da se bomo na podobnih dogodkih lahko srečevali tudi v prihodnosti.

Po nagovoru g. Barkoviča, nas je nagovoril predsednik sveta Krajevne skupnosti Vélika Dólina g. Marjan Žibert in ob tej priložnosti naši vasi podelil priznanje Krajevne skupnosti Vélika Dólina za dolgoletno sodelovanje pri organizaciji in pogostitvi pohodnikov ob okupacijski meji, ki se vsako leto odvija v začetku junija. Priznanje je v imenu vseh vaščanov Brezja pri Véliki Dólini sprejel g. Ivan Novosel. V njegovi zidanici na »Vušijeku« je vsakoletna postojanka pohodnikov ob okupacijski meji.

Sledilo je prepotrebno okrepčilo v lepem oktobrskem sobotnem popoldnevu ob zvokih bratov Vugrin, sicer članov Ansambla Džuboks.

V popoldanskih urah nas je obiskal tudi župan Občine Brežice g. Ivan Molan in nam namenil nekaj lepih in spodbudnih besed.

Ob koncu nas je nagovoril še g. Miha Škrlec, ki se je v imenu vseh udeležencev srečanja zahvalil organizatorjem ter svoj nagovor zaključil z besedami, da se čez deset let ali prej na podobnem dogodku vidimo spet.

Ob zvokih domačih melodij in pesmi smo se veseli še pozno v večer.
 

Besedilo: Darko Škrlec

Fotografije: Larisa Galič, Darko Škrlec